STRAH ME JE

Vsakogar od nas je kdaj strah teme, grmenja, pajkov, kač, samote ali česa drugega.
Strah je naš zaveznik, saj nas obvaruje pred nevarnostjo.
Kadar nas preveč prevzame, pa nas lahko ohromi. Zato je dobro poznati tehnike, kako posamezne strahove preseči.

V slikanici Strah me je sta moči združili avtorica Barbara Lekše in otroška psihoterapevtka Anja Kurent. Na začetku so predstavljeni pogosti strahovi, v nadaljevanju pa ponujeni napotki, kako jih premagati.

Slikanici je priloženo pismo za starše s kratkimi strokovnimi napotki Anje Kurent, kako otroku pomagati, da preseže strahove. (Velja samo pri naročilu v tej spletni knjigarni.)

Slikanica je namenjena malčkom, ki jim pravljice berejo starši in vzgojitelji. Zaradi velikih tiskanih črk, oblikovanih, kot se jih otroci učijo po učnem načrtu, pa je dobra izbira tudi za prvo samostojno branje v prvem triletju osnovne šole. Besedilo je jasno in prilagojeno razvojni stopnji otrok. Ilustracije so izdelane v čudoviti kolažni tehniki, ki ustvari občutek globine v slikah. Otroci uživajo ob poslušanju zgodbe in gledanju motivov na slikah, po branju pa se lahko s starši in vzgojitelji pogovorijo o premagovanju strahu.

Avtorica Barbare Lekše je diplomirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Dela kot profesorica likovne umetnosti v osnovni šoli.
Velik del prostega časa posveča ustvarjanju ilustriranih zgodb za otroke, katerih kakovost in privlačnost potrjujejo tudi mednarodne nagrade. Pri pisanju pravljic jo najbolj navdušuje dejstvo, da je tako mogoče pobegniti od resnobnega vsakdana in ustvariti svet, v katerem sam določaš pravila. Najraje uporablja kolažno tehniko, saj se pri izrezovanju posameznih delov bolj poistoveti z likom, ki ga sestavlja, in natančno ve, kakšno obliko ima, tudi tam, kjer ta ni v celoti vidna.

S slikanico Strah me je je leta 2016 osvojila posebno nagrado žirije v kategoriji odraslih avtorjev na 14. Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji. To pa ni edina nagrada – že leta 2008 je na tem natečaju osvojila drugo mesto v kategoriji odraslih avtorjev s slikanico Čudovita novica (takrat pod naslovom Lulu čaka pošto), naslednje leto pa prav tako drugo mesto s slikanico Kodra.

Anja Kurent je doštudirala na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer je opravila tudi specializacijo iz Sistemske psihoterapije. Sodeluje z vladnimi in nevladnimi organizacijami: projekt Zagovornik – glas otroka (projekt Varuha človekovih pravic), Zavetišče za ženske in žrtve nasilja, Krizni center, Zavod Emma, centri za socialno delo, mladinski centri, osnovne in srednje šole ... Kot samostojna podjetnica (www.anjakurent.com) že več let uspešno izvaja psihoterapevtsko prakso za otroke in mladostnike, družine, pare in posameznike, predavanja za starše, zaposlene v podjetjih, učitelje, vzgojitelje, strokovne delavce ter interaktivne delavnice za vse generacije. Navdihujejo jo ljubezen, življenje in iskrice v očeh zadovoljnih ljudi. Uživa v sproščeni družbi srčnih oseb, doživetjih v naravi, odličnih knjigah in filmih, o katerih z veseljem napiše svoje mnenje ali strokovno recenzijo.

Mnenja o knjigi:

Revija Moj malček - revija za skrbne starše (Maja Črepinšek):
Slikanica z likovno govorico in rimami pripoveduje, kako se otrok počuti, kadar je temno, kadar grmi, kadar se v temi nekaj čudno sveti… Pomaga mu ubesediti strah in mu s tem odvzeti del moči. Strah ni le slab. Lahko je dober, ker nam reši življenje. Slab je le, kadar nas povsem ohromi. In proti temu se je mogoče boriti, saj je strah le delček v človeku. Ublaži ga ljubeč objem, kadar ni nikogar, pa zavest, da smo v varnem zavetju doma. In če nas je strah drobnih živali, na primer pajkov ali kač, je najbolje počakati, da gredo stran, saj bi jim mi, ki smo neprimerno večji, lahko škodovali. Slikanica iz črnih strani, s katerih sijejo le prestrašene oči, do konca knjige postaja vse svetlejša in vse bolj barvita. Na koncu zagledamo sonce, ki premaga temo, pod njim pa besedilo, ki otroku svetuje, naj se, kadar ga je nečesa strah, najprej vpraša, ali ga tisto ogroža in ali mu lahko škodi. Kadar to ni možno, se lahko sprosti.
Celotno objavo lahko preberete tukaj.

Intervju z avtorico (javnost.si - Sonja Javornik):
Zakaj ste izbrali strah za motiv knjige?
Želela sem povedati, da ni nič narobe, če te je česa strah, da ti ni treba biti superjunak, ki ga ni ničesar strah, saj te strah včasih opomni na kakšno nevarnost.
Celotni intervju si lahko preberete tukaj.

Anja Kurent (www.anjakurent.com), BA Pth., spec. psihoterapije – strokovna recenzentka slikanice Strah me je:
Slikanica izvirno uprizori pogoste strahove in ponuja različne rešitve, kako jih preseči. Spodbuja nas k zavedanju, da imamo močan vpliv na svoje misli in obenem na svojo domišljijo, posameznika usmerja k iskanju rešitev, opominja na nujnost vzdrževanja stika z realnostjo – da nas negativni scenariji ne ohromijo – in nas spomni, kako pomemben je dotik, telesni stik za čutenje in poglabljanje občutka varnosti. Vsekakor slikanica za male in velike otroke.

metropolitan.si (16. 11. 2021):
Strah je obče človeška izkušnja, pa vendar o njem veliko premalo govorimo, si ga priznamo in ga (v sebi ali drugih) prepoznamo. Nekateri se bojijo teme, drugi grmenja, tretji spet pajkov, kač, samote ali česa drugega. In med nami so tudi takšni, ki jih je strah prav vsega naštetega. Še najpogosteje so to otroci, čeravno strah lahko ohromi tudi zares velike odrasle.
Celotno objavo lahko preberete tukaj.

Savus, 21. 9. 2021:

Ob izidu slikanice Strah me je, je avtorica povedala: »Včasih je dobro strahove komu zaupati ali jih izliti na papir, saj se takoj počutiš bolje. Nekaterih strahov pa se težko otreseš, kaj šele, da se z njimi spopadeš. No, tako je nastala slikanica, v kateri sem predstavila kar nekaj strašno strašnih strahov, in sicer v moji najljubši tehniki ustvarjanja – tehniki kolaža. Zgodba je zasnovana tako, da se kljub začetnemu temačnemu vzdušju in strahu ob koncu v svoji koži počutiš že kar dobro. Spremembo nakazujejo tudi barve, ki iz dolgočasnih temnih tonov preidejo v živahnejše in vesele. Mladim bralcem želim z zgodbo sporočiti, da ni treba biti super junak, ki ga ni ničesar strah, kajti strah je tu tudi zato, da nas včasih opomni na določene nevarnosti.«

Celotni članek lahko preberete tukaj.